Vozniške zmožnosti pri demenci in parkinsonizmu

Samostojna vožnja avtomobila posamezniku omogoča neodvisnost in dejavno vključenost v družbo. Predstavlja kompleksno dejavnost, ki zahteva uporabo kognitivnih, senzoričnih in motoričnih sposobnosti voznika. Naraščajoči delež starejših v Sloveniji, tako kot v ostalih delih razvitega sveta, pomeni, da se bo v bližnji prihodnosti pomembno povečalo tudi število oseb z nevrodegenerativnimi boleznimi, najpogostejši med njimi sta Alzheimerjeva bolezen in Parkinsonova bolezen. Čeprav starejši povzročijo razmeroma malo prometnih nezgod, se to najverjetneje povezuje s pogostostjo njihove udeležbe v prometu. Upoštevajoč število prevoženih kilometrov so starejši ena od starostnih skupin, ki povzroči največ prometnih nesreč. Pri bolnikih z napredovalo demenco pa so sposobnosti vožnje še dodatno poslabšane, učinkovitost strategij kompenzacije vožnje (npr. izogibanje vožnji ponoči in vožnji po avtocesti) pa vprašljiva. Raziskave o vozniški uspešnosti posameznikov v začetni fazi demence niso povsem enoznačne, zato se o vozniški sposobnosti ne smemo odločati le na osnovi diagnoze. Potrebna je individualna skrbna analiza kliničnega stanja in dodatnih podatkov, dobljenih z nevropsihološkimi testi in preizkusno vožnjo. Ključno je upoštevanje posebnosti nevroloških in drugih okvar pri posameznih boleznih ter možnosti kompenzacije okrnjenih sposobnosti. Glede na široko paleto dejavnikov, ki vplivajo na oceno vozniške zmožnosti, enoznačnega priporočila o vozniški zmožnosti ob postavitvi diagnoze demenca ali parkinsonizem ni moč podati.